Disleksija: Nevrorazličnost oz. kaj nas bogati

V nekaj prejšnjih objavah sem že omenila, da gre pri osebah z disleksijo za nevrorazličnost, to je za različnost v nevrološkem funkcioniranju, ki se kaže v posebnem načinu razmišljanja in učenja. Študije so pokazale, da se možgani oseb z disleksijo razlikujejo v anatomiji, organizaciji in funkcioniranju od oseb, ki disleksije nimajo. Nekateri ljudje trdijo, da se osebe z disleksijo bolj nagibajo k 'desno-hemisferičnemi razmišljanju'. V desni možganski hemisferi naj bi bile sposobnosti prepoznave obrazov, prostorske sposobnosti, glasbene sposobnosti, zavedanje o oblikah, vzorcih in barvah. Gre torej za intuitivno, ustvarjalno možgansko hemisfero, ki podatke obdeluje celostno in ne analitično.

Iz zgoraj navedenega potemtakem ni čudno, če v svetu umetnosti najdemo številne osebe, ki so v rani mladosti imele precej velike težave v šoli zaradi disleksije.

Spodnji seznam bi seveda lahko bil precej daljši. Moj namen ni, da predstavim vsakega znanega posameznika z disleksijo. Tudi ni vsaka oseba, ki ima disleksijo, nujno nadarjena na določenem umetniškem področju. Kajti tako kot so pri celotni populaciji razlike med posamezniki, med njihovimi močnejšimi področji, sposobnostmi, željami in interesi, so razlike tudi pri skupini oseb z disleksijo. Zato ne bomo posploševali, ne bomo potegnili črte, ampak bomo raje uživali v umetninah tistih, ki dar umetnosti imajo.

Nismo vsi ustvarjeni za vse, smo pa vsaj za nekaj. Najti moramo tisto področje v življenju, na katerem smo dobri, najti moramo nekaj, pri čemer uživamo. Najti moramo sebe. Sprejeti sebe z vsemi pomanjkljivostmi in prednostmi ter se izpopolnjevati na šibkejših in močnejših področjih. Vztrajati, uživati, pustiti sebi v svet.