The Closer You Get, The Bigger I Look

Leta 2009 so skupaj stopili velikani glasbenega sveta Nove Zelandije. S pomočjo edinstvenega in vznemerljivega projekta so želeli dvigniti poznavanje in razumevanje disleksije. Pod peresom Dona McGlashana je nastala pesem The Closer You Get, The Bigger I Look. Napisal jo je posebej za novozelandsko organizacijo Dyslexia Foundation of New Zeland (DFNZ).

"Don't judge a book by its cover."

Vzemi si čas, da prebereš pesem. Vzemi si čas, da se pesem vate vtisne. Vzemi si čas. Naj te pesem oblikuje ...

THE CLOSER YOU GET, THE BIGGER I LOOK

I might stand out

I might be someone you'd like to meet

I might fit in

I could be anyone on the street

You better watch me

You better watch me

If you're gonna judge the cover

You better read the book

Cause the closer you get

The bigger I look

And if I hit the wall

I'm gonna find my own way round

And if I fall

I'm gonna get right back off the ground

You better watch me

You better watch me

Diagnoza: disleksija. Kaj pa sedaj?

Ljudje imamo težave. So težave, ki so lažje rešljive in so težave, za rešitev katerih moramo včasih požreti ponos, spet drugič uporabiti vse svoje sposobnosti, tretjič preseči samega sebe. In so težave, ki jih ne moremo odpraviti. Take težave postanejo del posameznika, zato ne moremo več govoriti o posamezniku s težavami, ampak o posamezniku, ki je drugačen. Vsi smo drugačni! Niti enojajčna dvojčka si nista popolnoma enaka. Drugačnost nas bogati. Predstavljajte si svet, kjer bi vsi razmišljali na enak način, kjer bi vsi reagirali na enak način, kjer bi imeli enak okus za estetiko, kjer bi vsi uživali v enakih dejavnostih, izogibali pa bi se drugim. Enakim. Dolgčas!

Tako kot obstajajo velike razlike med nami, obstajajo tudi velike razlike v skupini oseb, ki imajo disleksijo. Skupno jim je to, da njihovi možgani procesirajo informacije na drugačen način. Na DRUGAČEN in NE napačen! Zato imajo težave na področju branja in pisanja. V preteklosti so bili, v sedanjosti so in prepričana sem, da tudi v prihodnosti bodo ljudje, ki bodo znali svojo drugačnost kompenzirati na pravi način in ki bodo znali svoja močna področja razviti v največji možni meri. Znanstveniki, umetniki takšni in drugačni. Potrebujejo pa pomoč in podporo pri odkrivanju in uporabljanju tistih strategij branja in pisanja, ki bi jim omogočile osnovno delovanje v družbi in seveda prebiti se skozi izobraževalni sistem. Tega pa sami ne bodo zmogli. Potrebujejo pomoč in podporo družine, učiteljev, sošolcev, sovrstnikov. Mi smo lahko en izmed temeljnih podpornih kamnov pri gradnji njihove prihodnosti. 

Nekaj znanih ljudi, ki so si kljub disleksiji izborili mesto pod soncem. In to pomembno mesto. Pripomogli so, da je človeštvo naredilo korak naprej.

Albert Einstein
[His teachers said he was mentally
slow, unsociable and adrift in
his foolish dreams.]

Leonardo Da Vinci
[Bil je levičar, pisal je od desne proti levi.
Njegov način pisanja imenujemo 'The mirror
writing'.]

Winston Churchill
[He was regularly punished in school
for failure or lack of effort, sometimes
failing the same class numerous
 times.]

Večpredstavna učna gradiva in Specialna in rehabilitacijska pedagogika

Zakaj ravno disleksija in kaj to je?

Zakaj sem se odločila, da bom opisovala, razpravljala, osveščala javnost o disleksiji? O tem na spletu namreč najdemo zares veliko literature, člankov, razprav, sodobnih smernic in še in še. Razlogi so pretežno osebni, izhajajo pa seveda tudi iz strokovnih nagnenj.

Sama sem pravi knjižni molj. Zelo rada berem in niti s tihim niti z glasnim branjem nimam težav. Velikokrat prostovoljno vodim kakšno prireditev, otvoritev, koncert ipd. Zelo rada in pogosto glasno berem drugim. Nato pa sem naletela na zgodbico, ki je še mene spravila v stisko. Kako je mogoče, da sama lahko v nečem tako uživam, nekdo drug pa ob tej isti stvari trepeta in moli (če vrjame v Boga), da se temu izogne? Zgodba je objavljena na spletni strani Društva Bravo (http://www.drustvo-bravo.si/web/index.php) v strokovnem prispevku gospe Katarine Kesič, prof. def., z naslovom 'Okrogla miza o disleksiji'.

Zgodba gre takole ...

Luka je ves prepoten sedel v šolski klopi. Ura na steni je tiho tiktakala ... še sedem minut do zvonjenja. Zagotovo ga bo poklicala, da bo moral glasno brati, zagotovo ... Zdaj zdaj ga bo poklicala. In potem bo tako kot zadnjič, ko se je pri glasnem branju polulal v hlače in so ga vsi sošolci ozmerjali, da je zaostal in neumen, ker v petem razredu še vedno ne pozna vseh črk in ne zna brati ... "Dojenček, butec!" Ura na steni je še vedno počasi tiktakala, kot da se je zarotila proti njemu. Učiteljica je dvignila glavo, da bi določila novega bralca. Pogledala je po razredu ... Luku je zašumelo v glavi, zdaj je konec z njim, pogledala je proti njemu ..."Lu-... Lucija, prosim, če nadaljuješ."Lucija je prebrala par besed in zadonel je šolski zvonec, zvonec Lukove odrešitve. "Danes sem imel pravo srečo!"

Kaj je vzrok Lukovi stiski?

Disleksija. 

To je stanje, pri katerem se pojavijo težave pri branju, pisanju in črkovanju kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim. Težave se običajno pokažejo pri pridobivanju in zavedanju materinega jezika. Disleksija ni bolezen, saj so težave nevrološko pogojene. Gre za drugačno delovanje možganov. In ker ni bolezen, je disleksija vseživljenjsko stanje, ki ni ozdravljivo, se ga pa da z različnimi pristopi, tehnikami in načini kompenzacije uspešno obvladovati.

Kdo sem?

To sem jaz. Tina Rejec, preprosto dekle iz zgornjega Posočja in aktivna študentka 4. letnika Specialne in rehabilitacijske pedagogike. Ne išči me na Facebook-u, ker me ne boš našel. Seveda sem bila tudi sama članica tega socialnega omrežja, katerega sem sčasoma prepoznala kot popolnoma asocialnega. O vzroku in poti do tega spoznanja pa kdaj drugič.

Velikokrat sem že slišala stavek, kot je: "Ti izgledaš pa res kot učiteljica." Se sprašuješ, zakaj? Odgovor je preprost. Nosim očala, imam strog pogled, vendar se vse to ob nasmešku do ušes - še več, ob močnem glasnem smehu - popolnoma zabriše. Da, študiram, da postanem učiteljica otrok s posebnimi potrebami. Red in disciplina (strogost) sta nujna, obenem pa mora učitelj izžarevati tudi toplino, ljubezen in dobro voljo. Filozof Bertrand Russell je trdil, da je idealen učitelj tisti, ki ljubi svoje otroke bolj kot svojo državo ali cerkev. Mislite, da je ta pogled na učitelja skrajen? Razmišljanje prepustim vsakemu posamezniku ...


Še nekaj zvezdnih utrinkov ...

Tina in Vita - profesionalna drža, še bolj profesionalno jahanje. To delajo leta izkušenj, izobraževanja in truda. (Beri: Leta sestrinega navdušenja, njenega učenja, truda, opravljanja Jahačev in teženja staršem. Uspelo je. Dobili smo Vito. Mojo tehniko pa si je treba preprosto ogledati. Veste, kako izgleda njok? Pa saj primerjava krompirja na konju je dovolj dobra. Pač, paša mi :D)

Vokalna skupina Flance. Pretekli vikend nam je prvič uspelo nastopiti v popolni postavi in sicer na dobrodelnem koncertu za novo gasilsko vozilo v Podbrdu. Pred nastopom vidno zadovoljne in dobro razpoložene. O lepoti ne bom izgubljala besed. :) Po nastopu še bolj zadovoljne, vesele in še lepše. Slika bi bila precej drugačna. Neuradni deli prireditev pač naredijo svoje. Še posebej če so vanj vključeni tudi gasilci. Prostovoljni. Na pomoč! 

In to je moški, s katerim zadnje čase preživim veliko časa. Ne, ni moja boljša polovica. Niti  ni fotomodel. Ne, ni igralec. Ni pevec. Ni. Je Jo Nesbø. V njegovem svetu domišljije zadnje čase zelo rada preživljam svoj prosti čas. Preprosto je najboljši. Kralj kriminalk!

(his official website)